Špelci v spomin!

Špelci v spomin!





Bzzz,bzzzz, spet je zvonila budilka. Vstanem, opravim jutranji ritual, na wc odtočit in splakniti obraz, potem pa dol na zajtrk. Čokolino kot vedno. Tam že sedi oče, ki bere časopis. Pripravim si vse za čokolino, ko me pravi oče: »Luka, ti k si veterinar, pejt vn Špelco pogledat!« To ni nič dobrega si mislim. Grem ven, na terasi pod stoli vidim našo muco Špelco, čisto mokro, močno oslinjena, in ko pridem zraven je napadalna. Premikati se ni mogla veliko. O šit, kaj je zdej to?!?! Steklina, saj se slini, ne grem zraven, da me ne opraska. Grem notri, naredim do konca čokolino. Potem se odločim zbuditi mati, in akcija se začne. K veterinarju! Naložimo jo v avto, jaz grem naprej z motorjem. Pridemo k veterinarju, nas napoti čez cesto na fakulteto. Nisem imel več časa, moral sem v šolo. Čez pol ure dobim sms, da bo uspavana.


Človek bi lahko temu rekel sodni dan. Pa začnimo na začetku:

Bilo mi je 5, morda let, ko smo jo dobili. En čas smo jo skrivali pri sosedih, potem pa je prišla k nam domov. Na začetku sva jo z mami skrivala, ker oče ni hotel mačke doma. Ko ni bilo očeta, sem se igral z njo. Ona je kriva, da imam rad živali, in da sem tak kot sem. Če me ne bi spremljala celo otroštvo, bi bilo to kako drugače, sigurno. No, potem me je oče dobil, in dovolil je, da ostane. Pa so prišli prvi mladički. Tik pred morjem, pomoje da takle čas. To je bilo veselje pri hiši. A s časom so mladički šli. Ko smo videli, da z mladički ne bo šlo, je šla na sterilizacijo. Heh, kakšna je bila ko je prišla domov, kot pijana. In tako sva potem naprej rastla.



Vsako jutro ko sem se zbudil, sem jo ponavadi dobil, kako dremlje na kavču. Nisem se mogel upreti, šel sem do nje in jo pobožal. Ko sem prišel popoldne, je bila ponavadi spet tam. Tako vesela je bila, ko sem jo crkljal. Ni marala spati pri meni. Najbrž se preveč premikam ponoči. Ponavadi je prišla, skočila na pojstlo, se malo pocrkljala in odšla drugam.

Danes pa, tako uboga, nezmožna, da človeka pri srcu stisne. Od bolečine, stiske in vsega hudega, me je napadala ko sem prišel k njej, a nič zato, razumem jo, ubogo revico.


Ne vemo, zakaj je »zbolela«. Je sploh zbolela? Je bila to bolezen, ali je bila zastrupljena? Je to samo starost? Nevem, in dvomim da bom kdaj vedel.

Zakaj? Zaradi česa? Čemu? Če je bil kdo, kdo je bil? Zakaj je to naredil?

Ampak vesel sem, da me je spremljala mojih prvih 11 let življenja.



Špelca, počivaj v miru! Hvala ker si bila!