Pomlad!

Hej!

Končno se je prikazala pomlad. Skoraj no. Pa saj bo kmalu. Zvončki cvetijo, leske pravtako, kmalu pa se bodo odprle mačice. . . Pa se bo narava polepšala.

Čebelice so se tudi prebudile:

Kača

Hej!

Se bojite kač? Možno, saj se jih zelo veliko ljudi boji. Pa saj dokler jim mi nič nočemo tudi one nam ne. ampak ljudje tega na razumejo.

Kače se tudi prehranjujejo. S glodavci in drugimi živalmi. V ujetništvu se najpogosteje hrani s miškami, skakači, podganami. . . :



Lp Luka

Ziggy marley - Dragonfly

Peace!

Ziggy Marley, sin legendarnega Boba Marleya.
Njegov komad " Dragonfly ", je pri meni eden izmed najbolj predvajanih v zadnjem času. Naslov njegove plošče je istoimenski. In cela plošča govori o tem, kaj je človek naredil Naravi, Zemlji. Pravtako ta komad.
Zato želim da ga slišite tudi vi:



Lp Luka

Konji

Hej!


Konji -> sesalci -> 4 noge -> kosmati !

Odkar sem na veterinarski šoli, so konji postali nekaj vsakdanjega. Vsak odmor se pogovarjajo o konjih, četrt šole ima konje doma.
Tako da sem izkoristil priložnost in posnel nekaj fotografij:

Še živim . . .

Hej!

Čeprav se nisem javil že 2 meseca, al še več, sem še kar tu. Javil sem se 29.8.2009. Potem se je pa pač začelo. . . Saj veste, šola pač. . .
No ja, slik je ogromno, znanja tudi, pa naj vam za začetek postrežem s parimi slikami:












Al nej bo to vse za danes. Prihodnjič morda več. . . .

Čebelice

Hej!

Čebelice, te leteči pikajoči insekti. Najbrž jih poznate. Najbrž vam je tudi všeč med, ki ga pridelajo. No, jaz jih tudi gojim, in zato sem naredil tudi nekaj slik, da vam prikažem njihovo življenje:










Polnjenje satja z medom



Predajanje oziroma sušenje medu




Straža in ventiliranje na vhodu v panj

Konjerejski dan v Velikih Laščah

Pozdrav!

V soboto 23.maja se je odvijal sedaj že tradicionalni konjerejski dan v Velikih Laščah. Zbralo se je kar nekaj gledalcev in jahačev. Imeli so tekmovanja v različnih disciplinah, poleg tega pa še razstavo starih vozil na konjski pogon.
Cel dan se je nekaj dogajalo. Jahači so tekmovali, gledalci smo se pa pražili na soncu. Ja, tako je, sijalo je sonce. Vreme je bilo odlično.

Pa k slikam:

Špelci v spomin!

Špelci v spomin!





Bzzz,bzzzz, spet je zvonila budilka. Vstanem, opravim jutranji ritual, na wc odtočit in splakniti obraz, potem pa dol na zajtrk. Čokolino kot vedno. Tam že sedi oče, ki bere časopis. Pripravim si vse za čokolino, ko me pravi oče: »Luka, ti k si veterinar, pejt vn Špelco pogledat!« To ni nič dobrega si mislim. Grem ven, na terasi pod stoli vidim našo muco Špelco, čisto mokro, močno oslinjena, in ko pridem zraven je napadalna. Premikati se ni mogla veliko. O šit, kaj je zdej to?!?! Steklina, saj se slini, ne grem zraven, da me ne opraska. Grem notri, naredim do konca čokolino. Potem se odločim zbuditi mati, in akcija se začne. K veterinarju! Naložimo jo v avto, jaz grem naprej z motorjem. Pridemo k veterinarju, nas napoti čez cesto na fakulteto. Nisem imel več časa, moral sem v šolo. Čez pol ure dobim sms, da bo uspavana.


Človek bi lahko temu rekel sodni dan. Pa začnimo na začetku:

Bilo mi je 5, morda let, ko smo jo dobili. En čas smo jo skrivali pri sosedih, potem pa je prišla k nam domov. Na začetku sva jo z mami skrivala, ker oče ni hotel mačke doma. Ko ni bilo očeta, sem se igral z njo. Ona je kriva, da imam rad živali, in da sem tak kot sem. Če me ne bi spremljala celo otroštvo, bi bilo to kako drugače, sigurno. No, potem me je oče dobil, in dovolil je, da ostane. Pa so prišli prvi mladički. Tik pred morjem, pomoje da takle čas. To je bilo veselje pri hiši. A s časom so mladički šli. Ko smo videli, da z mladički ne bo šlo, je šla na sterilizacijo. Heh, kakšna je bila ko je prišla domov, kot pijana. In tako sva potem naprej rastla.



Vsako jutro ko sem se zbudil, sem jo ponavadi dobil, kako dremlje na kavču. Nisem se mogel upreti, šel sem do nje in jo pobožal. Ko sem prišel popoldne, je bila ponavadi spet tam. Tako vesela je bila, ko sem jo crkljal. Ni marala spati pri meni. Najbrž se preveč premikam ponoči. Ponavadi je prišla, skočila na pojstlo, se malo pocrkljala in odšla drugam.

Danes pa, tako uboga, nezmožna, da človeka pri srcu stisne. Od bolečine, stiske in vsega hudega, me je napadala ko sem prišel k njej, a nič zato, razumem jo, ubogo revico.


Ne vemo, zakaj je »zbolela«. Je sploh zbolela? Je bila to bolezen, ali je bila zastrupljena? Je to samo starost? Nevem, in dvomim da bom kdaj vedel.

Zakaj? Zaradi česa? Čemu? Če je bil kdo, kdo je bil? Zakaj je to naredil?

Ampak vesel sem, da me je spremljala mojih prvih 11 let življenja.



Špelca, počivaj v miru! Hvala ker si bila!

Narava

Narava je lepa. Lepi so čmrlji, tako kakor tudi druge živali, lepe so tudi rastline. Če ne bomo bolj pazili na okolje, se nam in naravi slabo piše. Kaj bi brez vseh lepih rožic in živalic? Kam bi se potem človek usedel po napornem delu, kam bi se ozrl, da bi si spočil oči? Kam bi ljudje zbežali za konec tedna? Da bi se umirili od vsakodnevnega hitenja? Kje bi živeli ljudje, kot sem jaz, ki imajo rajši živali in rože ko ljudi?



V premislek in opomin!

Konec koncev!, katere slike bi vi sedaj gledali?